|
< nazaj |
|||
|---|---|---|---|---|
Pogovor z AKSL arhitekti LJ_2007 |
vsebina: |
|||
komentarji:
|
Pogovor z AKSL ArhitektiLjubljana 2007AKSL arhitekti sta ustanovila Špela Leskovic in Aleš Košak leta 2000, še v času njunega študija. Skupaj s sodelavcema Domnom Pucem in Tino Vatovec se, v biroju, ki je že od vsega začetka na Gornjem trgu v Ljubljani, ukvarjata z najširšim spektrom arhitekturne in umetnške produkcije. AKSL-ovo delo so objavile različne slovenske in tuje revije ter založniške hiše. Ambient: Večina mladih arhitektov se po končanem študiju zaposli v birojih, da si nabere izkušnje in šele potem poizkuša stopiti na samostojno pot. Vidva sta svoj biro ustanovila že v času študija. AKSL: Mogoče je zanimiv podatek, da sva se spoznala ko še nisva vedela da obiskujeva isto fakulteto, nakar sva ugotovila da imava podobne poglede na arhitekturo. Aleš je ravno v tistem obdobju dobil naročilo znanca (ki je bil tudi kasnejši naročnik restavracije Cubo) za ureditev dnevne restavracije / menze. Odločila sva se, da se skupaj lotiva projekta, takrat sva tudi ugotovila, da potrebujeva prostor za delo, poleg tega se je Špela takrat ukvarjala s gledališko scenografijo in kostumografijo kar je terjalo svoj prostor. Med sprehodom po stari Ljubljani nama je padel v oči prazen prostor v pritličju na naslovu Gornji trg 40, kjer sedimo sedaj. V ta podvig sva se spustila brez tehtnejših premislekov, takrat nisva imela nikakršne finančne varnosti le eno resno naročilo. Ambient: Do sedaj je bila večina vajinih projektov interierjev, sta se v to ekskluzivno usmerjala? AKSL: V določenem obdobju smo naredili ogromno ureditev interierjev gostinskih lokalov, tovrstnih naročil dobimo še vedno nekaj na leto. Naročniki naju poiščejo na osnovi realizacij, ki so razmeroma odmevne. V zadnjem času se lotevamo tudi drugih precej raznolikih projektov, ravnokar je bil dokončan design hotel v Banovcih, izdelujemo projektno dokumentacijo za stanovanjsko hišo v Mariboru in poslovno-proizvodnji objekt knjigoveznice na Prulah v Ljubljani, ki bo zaposlovala gibalno ovirane ljudi. Ambient: Pri restavraciji Cubo (ki se nahaja v poslovni stavbi Zeleni trikotnik) v Ljubljani se je prvič v Sloveniji zgodilo, da je gostinec svež pristop h kulinariki ponujal v takoimenovanem oblikovalskem interierju ter bil prvi, ki je ponujal drugačen image, trendovsko restavracijo. Ali lahko na osnovi tega in podobnih primerov, ki so sledili ugotovimo, da se v Sloveniji formira neka nova, kulturnejšna in tudi hedonistična publika. AKSL: Vedno več Slovencev potuje, raziskuje recimo kulinariko, najrazličnejše lokale in pogreša oziroma išče tudi v Sloveniji drugačen, bolj izviren nivo ponudbe, udobja, ugodja in estetike. Naročnik Cuba je bil prvi ki se je odločil ta koncept preizkusiti, seveda je bil na začetku skeptičen glede uspeha realizacije, kljub temu je zaupal naši viziji, kot npr.izčiščenosti linij,opreme in nenazadnje izbiri imena restavracije. Potreba na trgu, če lahko tako rečemo, je obstajala, čas je bil pravi, odzivi strank so bili odlični. Na žalost, danes, po razširitvi in prenovi drugih avtorjev, restavracija ne obstaja več v obliki, ki smo jo načrtovali mi. V Ljubljani je pred Cubom zevala nekakšna praznina, ni bilo bolj ambiciozno zastavljene ponudbe iz področja tovrstnega gostinstva. Večinoma si v tistih časih lahko zašel v franšizne irske pube, narejene po katalogu,brez globlje zamisli in seveda brez arhitektov. Potem je prišla skupina oblikovalcev, ki je zasnovala več konceptualno močnih interierjev, amriških barov, legendarno Nostalgijo na Starem trgu, TruBar na Trubarjevi... Dandanes se je izoblikoval tip naročnika, ki se ne zadovolji s povprečnostjo in zahteva močan in premišljen koncept interierja za svoj lokal. Gostinci si konkurirajo na zdrav način in s tem se dviga nivo kvalitete na tem področju. Ambient: Lansko leto se je v Mariboru odprl Rožmarin, hibrid, ki združuje restavracijo, kavarno, cocktail bar in vinoteko, ki ste ga prav tako zasnovali pri AKSL-u; je naročilo posledica uspeha prej omenjenega Cuba? AKSL: Za Rožmarin je lastnik razpisal vabljeni natečaj, na katerem smo bili izbrani. Zanimivo je, da je bil s strani naročnika koncept celotne ponudbe zelo natančno razdelan. Naročnik je imel pregled nad tovrstnim dogajanjem v svetu in jasne lastne predstave. Problematično je, če naročnik nima izdelane lastne vizije, ali v strahu pred (finančnim) neuspehom želi ustreči najširši publiki, kar se rezultira v nerazpoznavni restavraciji ali čemu drugemu, ki se izgubi v poplavi današnje ponudbe na trgu. Ambient: Na Ljubljano se gleda kot na edini del Slovenije s potencialno metropolitanskim značajem, nima pa tako zanimivega lokala s tako kompleksnim programom in raznovrstno ponudbo kot jo ima Rožmarin v Mariboru, ki je bil vedno v senci Ljubljane? AKSL: Maribor ima velik urbani potencial in željo biti enakovreden Ljubljani, prav tako pa ves čas skuša tekmovati s sosednjim Gradcem kjer prebivalci že dalj časa zivijo tako imenovani kozmopolitski slog. Ko Gradčani pridejo v Maribor, pričakujejo podobno raven ponudbe kot so je vajeni doma. Zgodilo se nama je že, da so nama naročniki v Kranju rekli, naj jim ne narediva lokala, kakršnega bi v Ljubljani, saj Kranj ni Ljubljana, v Mariboru takega strahu ni. Po otvoritvi si Mariborčani niso upali vstopiti v Rožmarin, prihajalo pa je veliko gostov iz Gradca, kot zanimivost naj poveva, da veliko graških arhitekturnih birojev tam najema prostore za večerje in zabave. Kot vsaka restavracija je tudi Rožmarim potreboval svoj čas, da se je okolica privadila nanj, in je dobil svoj krog obiskovalcev. Izgleda, da je bil Rožmarin začetni impulz, ki je dvignil kriterij okolici, nekaj sosednjih lokalov se je spustilo v prenove bolj trendovske narave. Vsako mesto potrebuje nek začetni impulz, da se prebudi (nikakor ne trdimo da je bil v Mariboru to ravno naš projekt). Če ostanemo na nivoju kulinarike, si upava trditi, da Ljubljani še manjka lokal, kjer lahko na enem mestu večerjaš, greš na pokušino vin, vzameš s seboj kak delikatesni izdelek ali po večerji povabiš dekle na ples. Na tem in tudi drugih področjih, v svetu obstaja paradigma o ponudbi, ki odgovarja najrazličnejšim uporabniškim vzorcem, ki jo bo zato ciljna publika konzumirala v čimvečji meri in se ob tem počutila da prosto izbira. Ambient: torej v Slovenskih mestih obstaja neka kritična masa, kulturni potencial? AKSL: Zagotovo, pa ne le v mestih. To dokazuje naš zadnji realiziran projekt design hotela v Prlekiji, v Banovcih. Naročniki so kupili še nedokončano družinsko hišo v Banovcih in se odločili v njej nuditi vrhunske hotelske usluge. V samem objektu, ki ni bil zasnovan za željen program ter ni nudil nikakršnih arhitekturnih kvalitet, razen lepih vedut po okoliških poljih, smo uredili sobe, od katerih ima vsaka svojo zgodbo svoj ambient. Poleg različnih oblikovalskih kosov in materialov, je posebnost sob, da so kopalnice od prostora ločene le s steklenimi stenami, kar praktično pomeni, da so del prostora samega, zaradi česar so tudi hotelske sobe same večje, za goste pa je obisk hotela prav zares nova izkušnja. Hiši sva dodala še pritlični objekt z wellnessom. Ozelenitev ni za tovrsten program že skoraj tipičen bambus, temveč lokalno rastje, ki ga najdemo na bregovih Mure. Gostje si si izbirajo obisk Prlekije zaradi njene krajinske specifike, zato naj to doživljajo na vseh nivojih. Hotel zaenkrat obiskujejo večinoma tujci, saj so ga zakupile tuje agencije, ki ga tržijo za svoje goste, zanimanje je dovolj veliko in stranke so zadovoljne, zgleda da se je ideja naročnikov prijela, in veseli nas, da smo AKSLi lahko doprinesli k temu z oblikovanjem njene podobe. avtor intervjuja: Jure Grohar |
